Že tolikokrat sem rekla, da bom tudi sama prispevala k temu, da bom šla nabirat orehe, ne pa da mi jih vedno prinese moja mama, ki jih gre nabirat tudi več dni zaporedoma. Tako so zaradi njene zasluge, vsako leto doma domači orehi, ki so čisto drugačnega okusa, kot pa so kupljeni v trgovini.

Najbolj zanimivo mi je bilo, da ko je mama prinesla domače orehe, sem bila prepričana, da jih otrok ne bo jedel, ker sem že kupovala orehe in so bili večkrat na mizi, tudi ponudila se mu jih, pa se jih ni niti dotaknil, ker je rekel, da mu orehi niso dobri. No, zgodba se je razvila čisto drugače, moj sin je iz spoštovanja do svoje babice probal orehe in rekel, da so prav dobri. Tisti trenutek nisem vedela, ali laže ali govori resnico. Nisem hotela na glas povedati, da njemu orehi niso bili nikoli dobri, ampak sem počakala, da je šla babica domov in takrat sem ga vprašala, ali je mislil resno.

Sin me je pogledal začudeno in rekel, da čisto resno misli, da so mu orehi od babice prav dobri. Tako smo mi prišli do teh orehov, ker sem jaz potem vsako leto prosila babico, da nam jih zrihta. No, nisem pa vedela, da se mora tako truditi in jih pobirati. 

Odločila sem se, da eno leto grem pomagat, ker se mi je zdelo prav. Kajti že kar nekaj let zaporedoma smo dobivali orehe in nismo prav nič naredili za to. 

Pobiranje orehov me je sproščalo, prepričana sem bila, da mi delo ne bo lepo, pa sem prav uživala, ker so bili res lepi orehi in jih je bilo veselje nabirati, ker jih je bilo veliko. 

Zato so pri nas na mizi orehi in vsi jih imamo prav radi. Vsak dan jih pojemo točno toliko, kolikor je priporočljivo.