Prav spominjam se, kako sem se začela izgubljati in sploh nisem več vedela kdo sem in kaj sem, moja osebna rast je bila na nuli. Nikoli se nisem počutila tako ujeta v praznini, to se mi je zgodilo ravno takrat, ko sem mislila, da bom lahko popolno zaživela, enostavno se še sama nisem zavedala kaj natančno se je zgodilo, čutila pa sem da se izgubljam. Tako težko obdobje je bilo to, ko sem vedela da je moja osebna rast izginila in nikakor se več nisem našla.

Enostavno sem se izgubljala in od mene ni ostalo popolnoma nič, pobirala sem vse od drugih, spreminjala sem se v druge in enostavno si na koncu nisem bila všeč in nisem bila ponosna nase, ker sem čutila, da to nisem jaz, to niso bili moji cilji, moje želje, moje razmišljanje, vse sem ukradla pri drugih in na koncu je moja osebna rast bila na dnu.

Nekaj časa sem se še borila, se iskala, vendar ni bilo nič boljše, ni mi več pomagal prosti dan, kava z prijateljico, počutila sem se prazno, kot da ena ženska brez kančka žara hodi po svetu. Vedela sem, če bom tako nadaljevala, da bom pogorela, da me ljudje sploh ne bodo več opazili in takrat sem se zavedala, da je moja podoba enostavno izginila in da je na vrsti moja in edina osebna rast, kajti v nasprotnem primeru, ne bom več spoštovana.

Začela sem delati na svoji samopodobi, začela sem se ukvarjati z športom, brala sem duhovne knjige, ki so mi počasi dajale samozavest in moja osebna rast se je začela prebujati. Veliko boljše sem se počutila, ko sem se sprehajala med ljudmi, ko sem morala kaj narediti, v službo sem šla z veseljem. 

Bila sem še vseeno žalostna, da sem zapadla v to, da je moja osebna rast bila čisto na dnu, kajti zavedala sem se kaj sem bila in kaj sem postala sedaj.