Sedela sem na klopici na avtobusni postaji in čakala avtobus. Dan je bil siv in oblače, je bilo zunaj kar živahno, kar se mi je zdelo precej nenavadno. Po navadi so ob takšnem čudnem vremenu ulice in pločniki bolj prazni. Na avtobus sem mogla čakati še približno deset do petnajst minut, saj le-ta pogosto zamuja.

Naveličala sem se brskanja po telefonu in družbenih omrežjih ter neprestanega gledanja na uro. Tako sem ugasnila telefon in ga pospravila v stranski žep modrega nahrbtnika. Pogledala sem okoli sebe in v oči mi je padel zelo zanimiv par, ki je stal poleg mene. Slišala sem besede garažna vrata cena. Delovala sta mi kot da sta ravno na začetku skupnega življenja. Čutilo se je, da sta še sveže zaljubljena in tudi nekaj nestrinjanja za garažna vrata cena je bilo. 

A kljub temu sta lepo vodila pogovor in imela vsak svoje opravičljive argumente, saj sta izbirala med različni garažnimi vrati. Pravzaprav je bila razlika, v kolikor sem prav slišala, o načinu avtomatskega zapiranja in pa o barvi. Mislim, da sta na koncu le sklenila kompromis. Izbrala bosta barvo, ki si jo želi punca in avtomatsko motorno zapiranje, ki si ga želi fant.

Ob poslušanju pogovora je čakanje hitro minilo in kočno je na avtobusno postajo prispel avtobus. Vstopila sem in si poiskala udoben sezež. Ugotovila sem, da je na njem tudi mlad par s postaje, katerega pogovor sem prej vlekla na ušesa. Spet sem slišala, da sta omenjala besede garažna vrata cena, čeprav sem mislila, da sta ta pogovor že zaključila.

Kakorkoli, vožnja je hitro minila, malo zaradi knjige, ki sem jo brala med potjo in malo zaradi para, ki je sedel pred mano in imel zanimive pogovore, pa tudi če so bila to le garažna vrata.