Selitve so včasih zelo stresne, pa tudi če gremo na boljše, ker enostavno menjava okolja, ljudi, navade prinese za sabo spremembe. Tako sem se sama pošteno bala, ker vrtec katerega je obiskoval moj sin je bil super, on se je dobro počutil v njemu, rad je hodil v vrtec, tako da me je to najbolj skrbelo, kako bo sedaj, ko bo moral prestopiti prag novega vrtca.

Ko sem tako premišljevala, smo se selili v manjši kraj, ki je bil manj razvit, tako sem sklepala, da je tudi vrtec manj razvit in ko sva z možem šla na prvi sestanek v vrtec, so naju starši gledali postrani, niso navezali stika z nami, čeprav sva midva to želela. Dobila sem še večji strah, v kakšen vrtec in ljudi bo vstopil moj sin.

Prvi dan, ko sem pripeljala sina v vrtec, sem znotraj jokala, ker sem vedela, kako lepo mu je bilo tam in nisem vedela kaj pričakovati tukaj od njih in od njega.

Kako ga bodo otroci sprejeli?

Kako se bo počutil on sam?

Nekako je bilo vse v redu, tako prvi dan, kot tudi naslednji, na sinovem obrazu sem videla zadovoljstvo, smeh in potolažena sem bila tudi sama. Imeli smo prvi sestanek z vzgojiteljico in ko sem jaz spoznala vzgojiteljico mojega sina, mi je bilo vse jasno, zakaj se moj sin počuti dobro in mu je vrtec všeč. Kako je ona mojega sina vpeljala v vrtec, kako ga je opazovala, kako je videla kakšen je. Vse te trditve so mi povedale dovolj, da sem bila mirna, ker sem vedela, da je dobil boljšo vzgojiteljico, kot jo je imel prej. Nepričakovano se je vse odvilo tako, kot sem si želela, vrtec je bil super, vzgojiteljica sposobna in odgovorna, srečno smo se vklopili v novo okolje, med ljudi in v sam kraj.…